Epizoda 16

Ostržek se je ponorčeval iz kupca, ki je hotel ubiti ubogega oslička in iz njegove kože narediti boben. Končno osvobojen, se je pognal nazaj v vodo, se zasmejal in odplaval naprej, skakajoč iz vode kot veseli delfin…

Plaval je proti skali, ki je bila kakor iz belega marmorja, na vrhu skale pa je stala lepa kozica z bleščeče plavo dlako, ki ga je močno spominjala na lepe Plavolaskine lase, ampak…

Že je bil na pol poti, kar se prikaže iz vode in mu priplava nasproti strašna glava morske pošasti, glava s široko odprtim žrelom, podobnim breznu, s tremi vrstami čekanov. Bil je prav tisti morski pes, ki smo ga v tej povesti že večkrat omenili in so ga spričo njegove grozovitosti in nenasitosti imenovali tudi “Atila rib in ribičev”.

In Ostržek je plaval kot še nikdar, brzel je in švigal po vodi kakor živa strela. Že se je približal skali in že se je kozica nagnila čeznjo in mu pomolila prednji nogi,da bi mu pomagala iz vode, toda… Pošast ga je dohitela. Potegnila je sapo vase in posrkala ubogo leseno lutko, kot bi bila spila kokošje jajce.

Okrog njega je bila temá, taka črna tema, da se mu je zdelo, da je vtaknil glavo v poln črnilnik. Z Ostržkom je morski pes pogoltnil tudi ubogo tuno.

Ostržku se je zazdelo, da vidi nekje daleč daleč medlo svetlikanje. Oprezno tipaje je stopal po trebuhu morskega psa in se korak za korakom previdno pomikal proti medli svetlobi. Upal je, da bo dobil tam koga, ki bi mu pomagal pri begu. In veste, koga je zagledal?

Bil je Pepe!! Prav njegov očka. Končno ga je našel.

Pogoltnil ga je morski pes pred dvema letoma, na dan, ko sta se srečala, Ostržek na obali in on na čolnu v morju. Nevihta, ki je prevrnila njegov čoln, je povzročila tudi potonitev trgovske ladje. Vsi mornarji so bili rešeni, ladja pa se je potopila in morski pes, ki je imel tisti dan odličen apetit, je potem, ko je pogoltnil Pepeta, pogoltnil tudi ladjo. Od tistega zaklada hrane in uporabnih stvari, dobljenih z razbite ladje, ni ostalo tako rekoč nič.

Ostržek je vzel stvar v svoje roke. Ker je bil morski pes zelo star in je bolehal za naduho in srčno hibo, je bil prisiljen spati z odprtim žrelom. Prav zato je Ostržek, ki se mu je povzpel po grlu in pogledal kvišku, lahko videl skozi močno zevajoče žrelo velik kos zvezdnatega neba s prekrasno mesečino.

Počasi sta začela lesti po grlu morske pošasti. Prehodila sta vso dolgo pot čez jezik in se naposled prekobalila tudi čez vse tri vrste zob. Ostržek, ki je na plečih držal ubogega Pepeta je začel plavati. Začutil je, da mu oče, ki je imel noge do kolen v vodi, na hrbtu trepeče in ga je začel tolažiti. V resnici pa se ga je loteval strah, moči so mu pojemale in bil je že tako zasopel, da je dihal le še s težavo. Obala pa je bila še daleč. Ko je že skoraj obupal, pa…

… jima je prišel na pomoč tun. Posnemal je Ostržka in tako kot on zbežal. Sedla sta tunu kar na hrbet in pripeljal ju je do obale.

Ostržek, hvaležen za pomoč, se je tunu hotel posebno zahvaliti. Ko je tun vzdignil glavo iz vode, je Ostržek pokleknil na zemljo in ga poljubil na usta. Takih izrazov prisrčne nežnosti tun ni bil vajen in je bil zato ganjen do solz. Ker se je bal, da bi ga kdo videl, kako joče kakor otrok, je brž skril glavo pod vodo in izginil.