Il tuo carrello è attualmente vuoto!
Epizoda 14
BESEDILO in ILUSTRACIJE Maurizio Stagni: povzeto iz “Le avventure di PINOCCHIO” Carla Collodija v poglavju 29.
Ostržek, oblečen v papirnato vrečko, skesan in s številnimi dvomi, ali naj se prikaže ali ne, je odkorakal proti Plavolaskini hiši.
Seveda je spet divjal vihar. Sončnih dni je bilo v Ostržkovih dogodivščinah bore malo.
Ko je prišel do hiše, pa mu je mahoma zmanjkalo poguma. Namesto da bi bil potrkal, je stekel kakih dvajset korakov naprej. Nato se je vrnil k vratom, pa se je zopet obotavljal. Vrnil se je tretjič – zaman. Šele četrtič je trepetaje prijel za železno trkalo in prav narahlo potrkal.
Čakal je in čakal, a šele čez kake pol ure se je vendarle odprlo okno v četrtem nadstropju in prikazal se je polž s prižgano lučko na glavi. Povedal mu je, da Vila spi in ne mara, da jo kdo budi.
“Koj pridem dol in ti odprem,” je rekel polž. Vso noč je Ostržek čakal, da se vrata odprό. Trkal je – a zaman. Ko je tretjič hotel potrkati, se je železno trkalo na mah spremenilo v živo jeguljo, ki se mu je izvila iz rok in izginila v mlakuži sredi ceste.
Tedaj pa je Ostržka minila potrpežljivost. Z vso silo je brcnil v vežna vrata. Sunek je bil tako močan, da se mu je stopalo do pete zarilo v les. Zaman se je trudil, da bi ga izvlekel. Stopalo mu je tičalo v lesu kakor zakovičen žebelj. Zjutraj, ko se je že danilo, so se vrata naposled odprla. Urna živalica je potrebovala za poti s četrtega nadstropja do praga samo devet ur. Naj pripomnim, da se je pri tem še pošteno spotila.
Priklenjen na vrata in hudo lačen, je Ostržek polža poprosil, naj ga reši in mu da kaj jesti. Uresničila pa se mu je le druga prošnja. Po treh urah in pol se je polž vrnil s srebrnim krožnikom na glavi. Na krožniku so bili kruh, pečena piška in štiri zrele marelice. “Tu je zajtrk, ki ti ga pošilja vila,” je rekel polž. Ob pogledu na vse te dobrote je bil Ostržek kar potolažen. Kako strašno pa je bilo njegovo razočaranje, ko je ob prvem grižljaju spoznal, da je kruh iz mavca, piška iz lepenke, marelice pa iz alabastra, iz tako lepo pobarvanega alabastra, da so bile videti kot prave.
Najrajši bi se bil zjokal in se popolnoma predal obupu, najrajši bi bil treščil krožnik z vsem po tleh, toda njegova žalost je bila tako huda, oslabelost želodca pa tako obupna, da je pri priči omedlel. Ko se je zopet zavedel, je ležal na zofi in ob njem je stala vila.
Ostržek je prisegel Plavolaski, da se bo pridno učil in vedno lepo vedel. Plavolaska, vsa zadovoljna, mu je obljubila, da bo naslednji dan postal pravi deček. Da bi proslavili ta veliki dogodek, je vila pripravila slavnostno pojedino z dvesto kruhki, namazanimi z maslom – zgoraj in spodaj.
Obetal se je zares lep dan, moral je povabiti vse svoje prijatelje in sošolce, toda … Na žalost se v lutkinem življenju vselej pojavi neki “toda”, ki vse pokvari.
Spodaj gumb za dostop do Collodijevega izvirnega besedila. V slovenščino prevedel Albert Širok, izdala MLADINSKA KNJIGA 1974 leta.
Če želite biti seznanjeni o novih dogodkih, ki jih organiziramo, pišite na: lemalefattedellabora@gmail.com ali pošljite WhatsApp na številko +393483503407. HVALA!