Epizoda 09

Ostržek je, poln dobrih namenov, prišel do roba gozda, od koder bi moral videti Plavolaskino hišico.

Hišice pa ni bilo. Namesto nje je bila tam majhna marmornata plošča, na kateri so bile s tiskanimi črkami vklesane besede: Tukaj počiva Plavolaska, strta od žalosti, ker jo je zapustil njen bratec Ostržek. – Največja laž v povesti Ostržek.

Ostržek je jokal vso noč. Vso dolgo noč in drugo jutro ob zori je še vedno jokal, čeprav ni imel več solz. Njegove tožbe, njegovi srce trgajoči kriki so se razlegali daleč naokrog.

Sredi takega obupa je priletel velik golob, ki je iskal lutko Ostržka.

Ostržku je povedal, da je tisoč kilometrov stran videl Pepeta, kako je tesal čoln, da bi z njim preplul ocean. “Revež že več kot štiri mesece tava po svetu in te išče, in ker te ni mogel najti, si je vtepel v glavo, da te morda najde v daljnih krajih Novega sveta,”je še dodal golob.

Ostržek je splezal na hrbet krilatega konjička in kmalu sta bila tako visoko, da sta se dotikala oblakov.

Na tej višini je Ostržka hudo mikalo, da bi pogledal na zemljo. Prevzela pa sta ga strah in silna vrtoglavica, in ker se je bal, da bi treščil na tla, se je z rokami tesno oklenil vratu svojega krilatega konjička.

Ves dan sta letela, zvečer pa sta se spustila v zapuščen golobnjak, da bi kaj pojedla in se spočila. V njem sta stala koritce z vodo in posodica, polna grašice, drugega nič. Ostržek ni maral grašice. Tako se mu je upirala, da se mu je po njej kar želodec obračal. Ta večer pa se je je napokal kakor še nikoli. Ko je pojedel skoraj vso, se je obrnil h golobu in mu dejal: “Nikoli si ne bi mislil, da je grašica tako dobra.”

Ko sta končno prispela na obalo sta zagledala veliko množico ljudi, ki so vpili in strmeli v morje za majhnim čolnom. Stara ženica je dejala: “Ubogi oče, zgubil je sina in zdaj se je odpravil s čolnom, da ga poišče onstran morja. Morje pa je strašno razburkano in čoln se potaplja.”

V daljavi je bil videti kot orehova lupina. V čolnu je sedel možiček, ki si je snel kapo v znamenje spoznanja… A čolnič so premetavali visoki valovi, da je v trenutku izginil sredi  grebenov penečih se valov, v naslednjem trenutku pa se spet pokazal na površju.

Ostržek je vzklikal: “Saj to je moj oče! Moj oče!” Pepe je skušal z znamenji dopovedati, da bi se prav rad vrnil, pa ga valovi pri veslanju ovirajo, da ne more priveslati do obale.

Mahoma se je privalil strašen val in čoln je izginil. Vsi so nestrpno čakali, da bo spet splaval na površje, pa ga ni bilo več.

Nenadoma so vsi zaslišali obupen krik. Ozrli so se in videli dečka, ki se je z vrha skale pognal v valovje in zavpil: “Očeta moram rešiti!”

Ostržek je vedel, da je lesena lutka in torej z lahkoto plava.V besnečem valovju je za hip izginil pod vodo, pa so ga takoj spet videli, kako se je, moleč zdaj noge, zdaj roke kvišku, naglo oddaljeval od obale. Plaval je vso noč. Kakšna strahotna noč je bila to, lilo je kakor iz škafa, toča je sekala, strašno je grmelo in treskalo, da je bilo svetlo kakor pri belem dnevu.