Walt Disneyev Ostržek

Zgodilo se je neke noči, ko je bila na nebu zvezda, ki je izpolnjevala želje.

Cvrček Džimi iz družine čričkov je bil tako utrujen, da je mislil samo še na to, kje bi našel kakšen kotiček, kjer bi se od dolge poti lahko spočil. Končno je ugledal hišico, v kateri je še gorela luč, in tudi iz dimnika se je kadilo. V njej je živel mojster Pepe, ki je izdeloval igrače vseh vrst.

Živel je čisto sam, le maček Figaro in zlata ribica Kleo sta mu delala družbo. Tisti večer pa je bil mojster Pepe vesel, ker je pravkar izdelal lutko povsem enako otroku. Ko je mojster Pepe že oblečen v svojo belo nočno srajco odhajal v posteljo, si je še enkrat ogledal svojega lesenega fantiča in potem rekel: «Res je videti kot živ. Ah, ko bi le res bil, potem bi imel sina, kar sem si vedno želel.« Končno je mojster Pepe le zaspal. Cvrček je ostal še dolgo buden. Nenadoma je zaslišal pravljično glasbo in cela soba se je zasvetila v srebrni svetlobi.

Bilo je, kot bi prišla zvezda z neba skozi okno in preden se je dobro zavedal, je stala sredi sobe lepa vila, ovita s sinje modro tančico. Približala se je leseni lutki, dotaknila jo je čarobno palico in že se je Ostržek sam premikal. Povedala mu je, če bo dober sin, res dober, bo potem nekega dne postal pravi človek. Čvrček Džimi pa je bil imenovan kot Ostržkova vest.

Zamislite si, kako je bil mojster Pepe vesel, ko je zjutraj zagledal živo lutko. Hodila je, skakala in govorila! Drugo jutro se je Ostržek lepo oblečen in z abecednikom pod pazduho odpravil v šolo.

Žal je na poti srečal lisjaka in mačka, bila sta bila daleč naokrog najhujša sleparja, prelisičila sta ga in odpeljala v vas, kjer sta ga hotela z ukano prodati lutkarju Ognježeru, ki je vodil veliko lutkovno gledališče. Džimi je zaman skušal Ostržku dopovedati, da je to goljufija. Goljufoma se je ukana posrečila. Lutkar je zvečer zapustil vas. Cvrček Džimi je neopazno zlezel v kočijo in zagledal priklenjenega Ostržka v kletki.

Dobra vila ju je rešila iz neprijetnega položaja in Ostržek ji je obljubil, da bo Džimija ubogal in da ne bo več lagal.

Zbežala sta a spet sta Ostržka našla sleparja lisjak in maček. Z Ognježerjevim denarjem sta v gostilni »Pri rdečem raku« spoznala hudobnega človeka.

Ta je predrzne in poredne otroke vabil na dolgo plovbo do »Otoka veselja« in jih tam spreminjal v osličke, ki so jih potem kupovali rudarji. Ostržek, ki so ga spet ogoljufali, se je vkrcal na ladjo z veliko skupino otrok. Vseh so prelisičili. Obljubljali so jim sladkarije in igrala zastonj. Nihče ni mogel niti slutiti, kaj jih je zares čakalo. Na ladji je Ostržek spoznal Lenobka, ki se je nove pustolovščine zelo veselil. Na Otoku veselja so se otroci postopno spreminjali v osličke. Džimiju je po dolgem prigovarjanju le uspelo, da je Ostržka prepričal, naj čim prej zapustita otok, preden se tudi on spremeni.

Skočila sta v vodo in preplavala do doma, a tu ni bilo nikogar. Zdajci je Modra vila, kot grljica, v kljunčku prinesla Pepetovo pismo. Pisalo je, da se je s čolnom odpeljal, da poišče Ostržka; a ogromen kit Monstro, ki lahko požre cele ladje, je požrl njega, Klea in Figara in so sedaj vsi v njegovem trebuhu z ladjo vred.

Ko sta jo končno našla, ju je pošast brez pomisleka pogoltnila. Takoj so zakurili ogenj, da bi z dimom moral Monstro kihniti. Kit je začel kašljati, zaplaval je nad morsko gladino in glej – resnično je kihnil! Pepetov splav, Figaro, Kleo, Ostržek, Pepe in Džimi so zdrseli mimo ostrih zob na prosto. Kit je planil za njimi, a je obtičal med skalami. Ostržek, Pepe, Figaro, Kleo in Džimi so rešeni obležali na plaži. Čez čas je Pepe, še ves omotičen, dvignil svojo glavo. Ko se je ozrl okoli sebe, je zagledal Ostržka, ki je negibno ležal ob njem. Tedaj se je stari mož tako prestrašil, da mu je srce kar zastalo. Bil je prepričan, da je njegov pogumni sin mrtev, ampak prikazala se je Modra vila in spremenila Ostržka v pravega otroka, ker nazadnje se je izkazal dober in uboglijv.

… Toda Collodijeva zgodba ni ta!

Povzeto iz knjige V DEŽELI DOMIŠLJIJE. Prevedla Nanika Muster-Čenčur. Izdala Mladinska knjiga, Ljubljana 1972. Za založbo Zorka Peršič.