Epizoda 08

Cesar mesta Trapolovec je osvobodil vse krivce za kakršenkoli zločine, ne pa Ostržka. Šele ko je njegov ječar ugotovil, da je lutka tudi ropar, mu je odprl vrata zapora in ga izpustil na prostost.

---

Tekel je in skalal kot hrt in med tekom mu je blato iz luž pljuskalo po kapici. Lutke se ne dotikajo tal. Predstavljam pa si, da bi bilo Ostržku tudi brez žic, ki bi ga vodile po odru realnosti, vseeno, če bi se malo umazal z blatom.

Na cesti je zagledal veliko kačo. Imela je zeleno kožo, oči kot živ ogenj, iz koničastega repa pa se je kadilo kot iz dimnika. Sprva se je je prestrašil, potem pa se je ojunačil in se ji približal. Kača, ki je bila prej videti čila in polna življenja, se ni več ganila in je skoraj docela otrpnila.

---

Kača ni bila mrtva, nenadoma je šinila kvišku kakor sprožena vzmet!

---

Prestrašeni Ostržek se je spotaknil in tako nerodno padel, da je obtičal z glavo v blatu in z neverjetno naglico opletal z nogami po zraku.

---

Na poti pa je Ostržka začela mučiti strašna lakota, in ker ni mogel več zdržati, je skočil v bližnji vinograd, da bi odtrgal nekaj sladkih grozdov muškata. A ujel se je v past in ostal ujet do pozne noči, ko …

---

Kresnica, ki mu je prišla na pomoč, mu je rekla: “Lakota, otrok moj, ni opravičilo, da segaš po tujem imetju.”

---

Njun pogovor je pretrgal prihod lastnika vinograda, ki je prišel pogledat, ali se ni morda ujela katera izmed kun, ki so mu ponoči davile kokoši. “Kdor krade grozdje, krade tudi kokoši! Le počakaj, te že naučim kozjih molitvic!” mu je rekel kmet. Razklenil je past in zgrabil Ostržka za vrat. Doma mu je ovil okoli vratu usnjeno ovratnico, pritrjeno na dolgo železno verigo, na katero je bil prej priklenjen Sultan – pes čuvaj, ki je pred kratkim poginil.

Ostržek je kmalu ugotovil, da je kmetov pes čuvaj sodeloval s kunami pri njihovih nočnih roparskih pohodih. Pravzaprav so mu tisto noč, tako kot Sultanu, obljubile kokoš, če ne bo razkril njihove prisotnosti pri ropu v kokošnjaku.

Ker je bil Ostržek pošten,je poskrbel, da je kmet kune ujel. S tem ni uničil slovesa starega psa, ki ga ni bilo več. »Kaj pomaga, če obtožim mrtveca? Mrtvi so mrtvi in ​​najbolje je, da jih pustimo pri miru,« je sam pri sebi razmišljal Ostržek, ki je končno osvobojen takoj pobegnil čez polja in se ni ustavil niti za minuto, dokler ni prišel do glavne ceste, ki naj bi ga pripeljala nazaj do Viline hišice.

---